some strange music draws me in, makes me come on like some heroine

22.25

nisem prepričana, če je prav, da sm tle.

nisem prepričana v ničesar več.

ko ti edino veselje prinaša sedenje ob ognju, do ene 10h ponoč in gledanje zvezd skozi razpoko med drevesi. ter počasni, umirjajoči zvoki led zeppelinov, ki priplavajo do tvojega ušesa.
ko si omamljen od dima, ki se vali okoli tebe, te obkroža in ga vpijaš vase in si mislš: "to je to!"
ko ležiš v objemu dragega in pustiš, da se ti sprehaja po telesu.
ko veš, da si brez njega nič.

TAP.
in tle se zadeva tud konča.

nejevolja, ko te zbudi budilka.
nejevolja, ko odpreš vrata in butne vate hladen zrak.
nejevolja, ko si lahko vprašan 100 in 1 predmet, pa ne znaš.
nejevolja, ko se počutš tok preklet neumnga.
nejevolja, ko morš prehodit 1km do doma.
nejevolja, ko vstopiš v sobo in se upiraš postelji.

to bi se rabl končat, že zdavnej. pa ne vem.
ni volje, ni časa, ni trenutka.

ni volje za preletet 60 strani geografskega učbenika.
ni časa za spanec.
ni trenutka, ki bi si ga vzel samo zase in se domislil, kaj boš sam s sabo.

nininini.

pa si bom vseen privoščla en dolg, vroč tuš, si prebrala zadevo in šla spat.
in zignorirala bom svojo glavo, polno neodobravajočih misli in težnji k spancu.

apatičnost.
treznjenje.
vse to ni več šala, a se zavedaš tega?
ne, se ne.
tok pofukan se ne.
pa bi se morala.

jesen prihaja in to se čuti;
v nihanju razpoloženja,
v prevladi negotovosti,-

through the storm we reach the shore, you give it all but i want more. and i'm waiting for you..

nimam besed.
ne danes.

boleče.
tist, k te trga odznotri in ko loviš sapo, ker te duši.
in ko ti solze zameglijo obraz in samo nemočno hlipaš, ne vedoč iz katerega razloga že.
samo zakopljem še obraz v blazino.

with or without you.
i can't live with or without you.

these are the seasons of emotion and like the winds they rise and fall

tako-
poigravala sem se z izgledom, iskala primerne fotografije in mislim, da mi je dokaj ratal. :)

pijem že dvestotrinajsto šalco zelenega čaja in še kar naprej s svetlobno hitrostjo porabljam robčke. (koliko paketkov sm že izpraznila dons? nekje sredi popoldneva sm prenehala šteti.)
to postaja prav ironično, celo poletje že boleham.
moj imunski sistem ne opravlja svojega dela učinkovito-
znaki oslabljenega imunskega sistema se pa precej očitno kažejo na meni. (zamašen nos je že ena teh stvari in hej- kdo je ta, ki ga to spremlja že celo poletje, eh?)

sprement svoje navade.
ni slaba ideja, sploh.
blame on me, še tečt sm prenehala. moji izgovori so sicr rahlo izmišljeni včasih, od boleče glave do utrujenosti, čeprav še predobro vem, kok polna energije bi bila po njem. in kok dobr je tek za odpravo naštetega.
da o mojem čustvenem nihanju, ki je večinoma na negativnem polu, ne govorimo.

grem se js raj zavit v odejo in brat knjigo ter si gret roke s pomočjo vroče skodelce čaja.
al si pa ogledat romantičn muvi.
in pisat dragemu sms-e in si ga predstavljat pod mojim kovtrom. ja :)