22.25
nisem prepričana, če je prav, da sm tle.
nisem prepričana v ničesar več.
ko ti edino veselje prinaša sedenje ob ognju, do ene 10h ponoč in gledanje zvezd skozi razpoko med drevesi. ter počasni, umirjajoči zvoki led zeppelinov, ki priplavajo do tvojega ušesa.
ko si omamljen od dima, ki se vali okoli tebe, te obkroža in ga vpijaš vase in si mislš: "to je to!"
ko ležiš v objemu dragega in pustiš, da se ti sprehaja po telesu.
ko veš, da si brez njega nič.
TAP.
in tle se zadeva tud konča.
nejevolja, ko te zbudi budilka.
nejevolja, ko odpreš vrata in butne vate hladen zrak.
nejevolja, ko si lahko vprašan 100 in 1 predmet, pa ne znaš.
nejevolja, ko se počutš tok preklet neumnga.
nejevolja, ko morš prehodit 1km do doma.
nejevolja, ko vstopiš v sobo in se upiraš postelji.
to bi se rabl končat, že zdavnej. pa ne vem.
ni volje, ni časa, ni trenutka.
ni volje za preletet 60 strani geografskega učbenika.
ni časa za spanec.
ni trenutka, ki bi si ga vzel samo zase in se domislil, kaj boš sam s sabo.
nininini.
pa si bom vseen privoščla en dolg, vroč tuš, si prebrala zadevo in šla spat.
in zignorirala bom svojo glavo, polno neodobravajočih misli in težnji k spancu.
